Ali je bila utrujenost, ali je bila čudna nerazumljiva žalost -- nič mi ni bilo do vesele družbe, legla bi bila, zatisnila oči in zaspala trdno, za zmerom. Tako se dotakne časih srca črna roka in srce se zvije od bolečine in zajoka, ne vé zakaj ... ”Počemu si pač prišla?“ sem se začudila in bilo mi je kakor človeku, ki je stopil v tujo izbo in spozna prepozno, da se je zmotil ...