In nato se je zgodilo, kakor je bilo treba. Razpletel se je med njima živahen razgovor, ki mu ni bilo konca; dogodki iz domovine so dobili nenadoma čudežno široke oblike in pisane barve, preglasili so ves silni velikomestni šum in zdelo se mi je, kakor da sedim za pečjo v svojem tesnem domu, o mraku, v terì, ko potrkava dež na okno, in poslušam samotne korake, ki se glasé tam spodaj na ozki, blatni ulici.
Stopila sem k oknu; težka utrujenost mi je bila legla na telo, legla mi je tudi na dušo in jo je pritiskala k tlom ...