Zares, če sem se spomnila kdaj v tujini na gospo Zaplotnico, takoj me je obšlo domotožje ...tiste male, neumne, zadovoljne oči, tista potna, tolsta lica ... Ravnali bi po pravici, če bi ji postavili spomenik ... Dolgočasna je bila vožnja po tujini; njena lepota ni bila ustvarjena zame, ni vzplamenela pod mojim pogledom, ni se mi darovala, tujki; in kakor je bila hladna tujina, je bil moten, truden tudi moj pogled, ničesar.