Postala sem v veži, na pragu, in sem pogledala na ulico. Svetilke so gorele motno, luže so se svetile na tlaku; časih je prihitel mimo človek s privihanim ovratnikom, sklonjen, roke v suknji; stopil je malo bližje, da bi mi videl natanko v obraz, nasmehnil se je zadovoljno in je hitel dalje; mudilo se mu je pač, doma je čakalo sveto ognjišče ... Zasmejala sem se, iz bridkosti se je porajalo čudno veselje.