To je pač spomin na tisto življenje, ki ga je človek živel nekoč, ki se spominja nanj le še v motnih sanjah in ki ga objokuje nezavedno, kadar mu brez vzroka leže na srce bridkost. Ob takih urah se je zgodilo, da mi je položil roko okoli vratu in da mu nisem branila; nalahko in prijazno sem umeknila glavo, če se je sklonil, da bi me poljubil na lice; zavzdihnil je, jaz pa sem se ozrla na njegov rdeči obraz in sem videla, da žalost ni zelo velika: posegel je otrok po piškotu, pa je bila polica previsoka ... Potrpi, dete!