Dokler mu niso zardela lica od vina ali od čaja, je govoril zelo dostojno in le časih me je objel z nemirnejšim pogledom; ob poznem večeru, ob vročem čaju pa so se mu omeglile oči; primaknil je stol bližje k meni in obšla ga je sentimentalnost. Opazila sem čudom ob takih urah, da je tudi v tako praznem, tako plitvem srcu skrito nezavedno hrepenenje, ki se vzbudí časih, pogleda z zaspanimi očmi, ne vidi ne ciljane ceste in zadremlje spet. To je pač spomin na tisto življenje, ki ga je človek živel nekoč, ki se spominja nanj le še v motnih sanjah in ki ga objokuje nezavedno, kadar mu brez vzroka leže na srce bridkost.