Poslušala sem ga rada, zakaj njegov glas je bil prijeten, mehak, dokler je govoril o vsakdanjih stvareh, skoro presladak, čisto sirupast, kadar je govoril o ljubezni. Dokler mu niso zardela lica od vina ali od čaja, je govoril zelo dostojno in le časih me je objel z nemirnejšim pogledom; ob poznem večeru, ob vročem čaju pa so se mu omeglile oči; primaknil je stol bližje k meni in obšla ga je sentimentalnost. Opazila sem čudom ob takih urah, da je tudi v tako praznem, tako plitvem srcu skrito nezavedno hrepenenje, ki se vzbudí časih, pogleda z zaspanimi očmi, ne vidi ne ciljane ceste in zadremlje spet.