Nisem vedela natanko, če si je želel resnično moje ljubezni, ali če je govoril cukrene besede le iz navade. Poslušala sem ga rada, zakaj njegov glas je bil prijeten, mehak, dokler je govoril o vsakdanjih stvareh, skoro presladak, čisto sirupast, kadar je govoril o ljubezni. Dokler mu niso zardela lica od vina ali od čaja, je govoril zelo dostojno in le časih me je objel z nemirnejšim pogledom; ob poznem večeru, ob vročem čaju pa so se mu omeglile oči; primaknil je stol bližje k meni in obšla ga je sentimentalnost.