Pobegnila bi v preteklost, toda glej, tudi na najlepše, najčistejše spomine je legla otožna senca; povsod in zmerom: vse lepo hrepenenje se je izpolnilo v mlaki. Šla sem, da bi nabrala zlata in ko sem se vrnila domov, je bilo v košu orumenelo; pohojeno listje ... Slabo tebi, popotnik nemirni, ob zimskem času ... Bog je bil takrat obrnil od mene svoje oko.