Takrat bom spoznal, kako brezkoristne so bile moje lepe misli in kako lahkomiselno sem ravnal, ko sem razmetaval drugim, kar mi je bil dal Bog premoženja, tako da naposled, ob trudnih dneh, nisem imel, kamor bi položil glavo. Da, kakor plah tat bom gledal takrat z nočne ceste skozi razsvetljena okna, v prijazne, gorke izbe: Glej, oni imajo družino, krepke sinove, lepe hčere; sejali so, ko je bil čas in žetev je pod streho; zadovoljno in ponosno se smejejo oči izpod sivih obrvi ... Meni pa, o, meni je osivela brada v nečast; v sramoto mi je upognjeni hrbet!