Domislim se, kako je žalostno to življenje in kako bo žalosten njegov konec. Kadar bodo sedeli drugi za pečjo, veseli sami sebe in svojega življenja, tedaj bom ostal jaz zunaj, v mrzlem vetru, na samotni cesti in bom objokaval svojo mladost, ki ni cvetela in ni rodila sadu. Takrat bom spoznal, kako brezkoristne so bile moje lepe misli in kako lahkomiselno sem ravnal, ko sem razmetaval drugim, kar mi je bil dal Bog premoženja, tako da naposled, ob trudnih dneh, nisem imel, kamor bi položil glavo.