Ko se je razvnel, so mu zardela lica in oči, prej tako zaspane, so se zasvetile, kakor so se svetile pač ob urah, ko so gledale lepoto. Komaj še je bil podoben tistemu človeku, ki se je bil napil nekoč premočnega čaja in je zaspal na moji zofi, ko je bil poprej še prevrnil kozarec na mizi. Skoro nisem več opazila, da ima viržinko v ustih.