Tam nekjé živi človek, ki ima ljubeznivo navado, da me neprestano hvali, vsevprek in s tako navdušenostjo, da časih niti knjige ne more počakati, in ji poje slavo, predno jo je bral. Zvest fant je, blag fant, in skoro genljivo je, kako se mu zablesté oči in kako veselo vzklikne, kadar prebere tragičen odstavek: ”Ah, kak humor! Kak nedosežen humor!“