Človek, ki mi je prihajal naproti pod lipami, po peščeni poti, že ni bil več tako bled in njegov pogled ni bil več tako romantično otožen, komaj še, da je bil sled bolesti v njegovem srcu. Temno vejevje se je razmikalo nad nama in tu tam je zasijala poldanska svetloba. Zdelo se mi je, da je legel prah na staromodno črno obleko dame na balkonu in da so bile suhe in zgrbljene njene drobne roke ...