Celó moje hrepenenje ni iskalo tolažbe v prihodnosti, temveč v čudnih, komaj razločnih sanjah, ki so se porajale iz davnih časov, morda iz romanov, ki sem se spominjala nanje nejasno, kakor na zelo lep, resničen dogodek, ki se je vršil Bog vedi kje in Bog vedi kedaj ... Po tisti samotni poti, pod lipami, mi pride naproti človek. Mrači se; nobeden žarek ne prodrè več skozi težko listje, komaj še razločim pot in kakor sladek strah, kakor pričakovanje je v mojem srcu.