Zmerom je bila v soncu tista ravan; tako se mi je zdelo, kakor da puhtí iz blagoslovljene zemlje sama luč, da se vzdiga proti nebu kakor trepetajoča, prozorna meglà, zagrinja s pajčolanom daljnodaljne sinje holme, bele vasí in cerkve na brdih. Nikoli nisem stopila niti koraka tisti svetlobi naproti -- bilo mi je, da je vsa tista prostrana sončna pokrajina last neprijaznega tujca. Stare, košate so rastle ob peščeni poti in moj korak se je ustavil v senci poslednje ...