Kadar je sijalo sonce za holmom, za temnim bukovim gozdom, in je bil zrak poln čiste, migljajoče svetlobe,je sedela na balkonu v starinskem naslanjaču, drobne, bele roke v naročju in njene oči so bile resne in so gledale bogvekam ... Njen mož, gospodar gradiča, je bil umrl v blaznici pred davnimi leti. Ko je oškropila njegovo gomilo z blagoslovljeno vodo, omočila palec ter se prekrižala, je zapovedala vozniku, suhljatemu starcu, da naj napreže.