Nekoč -- eh, komaj par tednov je bilo odtistihdob -- pride k meni idealist, ki je bil zmerjal narod s kadavrom in reformatorje s kopuni. Zahajal je k meni pogostoma in kadar se je poslovil, sem odprla na stežaj vsa okna; kadil je kakor žganjar. V pogovoru je bil neroden, čisto brez ognja, brez tiste lepe poze, ki je človeku tako potrebna, posebno če misli reševati svoj narod.