”Jaz pa sem si mislil: mogoče je res, da izmed nas vseh edino ta človek resnično misli na narod in ne nase. Ne samo mogoče, temveč gotovo pa je, da na ta način nikoli ne bo poslanec in najbrž tudi občinski svetnik ne, da ne pojde za njegovim pogrebom elita slovenske družbe, da mu ne bo govoril ob gomili Engelbert in da mu nikoli ne bodo postavili spomenika. Kar je hujše: da sadovi njegovega dela najbrž ne bodo zoreli pred njegovimi očmi, komaj pred očmi njegovih vnukov.