Gospod davkar je gledal skozi okno, v pisarni pa je zdaj pa zdaj zapraskalo staro peró po raskavem papirju, -- hipoma spat utihnilo, kot da se je prestrašilo prozaičnega šuma.
Ah, kje so tisti lepi, pomladni dnevi, kje so tiste lahke, razkošne dvajsetletne misli, -- ah, moj Bog, kje so tiste vesele družbe, tisti jasni obrazi, tiste zakajene, nizke gostilne, polne mladega, brezskrbnega smeha in žvenketajočihčaš ... Kje so tisti trenotki, ko ne čuti srce v sebi ničesar zlega, ko ne vidi temnih senc, ki padajo od vsake najmanjše, najbolj nedolžne stvarce, širijo se in vzpenjajo vedno višje, razpregajo vedno dalje in dalje, -- rišejo gube na mladostno čelo in zagrnejo z nočjo brezskrbne oči!