Na večer tistega dne, ko je bil Žaba dopolnil, je prišel Firbec v izbo: stopal je tiho, narahlo, nekoliko plešoč; najprej se je ozrl proti stropu, nato je obvohal vse kote, nazadnje se mi je vzpel s prednjima nogama na kolena ter mi je pogledal naravnost v obraz. Črne, globoke oči so se svetile, visoko vzbočeno čelo nad njimi je bilo nagubano, kakor ob naporni misli. ”Firbec, kje je Žaba?“ sem ga vprašal.