”Pustite jo zdaj, pustite jo!“ sem kričal in solze so mi tekle po licih. Zagrebli smo jo v razor; ne križ ne kamen ne priča o nji, ki je bila na smrt obsojena zaradi prevelike ljubezni.
Žaba in Firbec sta nekaj časa vohala po izbi, po veži in po dvorišču; morda sta slutila, občutila kakor daljni, zamolkel spomin; ali še tisti dan sta se že igrala v soncu, podila se po klancu, razmahovala se v mladostni, brezskrbni prešernosti.