nova beseda
iz Slovenije
Ivan Cankar: Domov, poved v sobesedilu:
Ob potu je stala tu pa tam nizka hiša med visokim drevjem z golimi črnimi vejami; suh pes z dolgimi, prozornimi ušesi je sedel na gnojnem kupu in cvilil od dolgega časa; iz hiše pa so se čuli kričeči kmečki glasovi.
Pred mano se je pomikal velik voz s platneno streho; spredaj je sedel istrski v rjavih hlačah do kolen in kratkirjavi jopi; naslanjal je glavo v dlani in dremal; znotraj je ležala med sodi kisa neka ženska, ki je izpregovorila zdaj pa zdaj kakšno besedo z zategnjenim, jokajočim glasom. Nasproti mi je prišel popotnik v raztrganih čevljih in ohlapni poletni obleki; njegov obraz je bil zabuhel in brezizrazen; male, vodene oči so pogledale za trenotek kvišku, ali takoj so se zopet obrnile k tlom, kakor bi tam brez prestanka nečesa iskale ...
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani