nova beseda
iz Slovenije
Ivan Cankar: Dve družini, poved v sobesedilu:
Da ga je res nekaj tiščalo, videlo se je že v tem, kako se je nemirno premikal na stolu, naslanjal se zdaj na slonico, zdaj na mizo; njegov topi obraz brez vsakega značilnega izraza je začel rdeti, nekoliko od nestrpnega pričakovanja, nekoliko od pijače; nemirno je mežikal s trepalnicami in vrtel svoje male, sive, vodene oči.
”Torej,“ začne po daljšem presledku in ko so bolečine nekoliko pojenjale, ”torej, kaj mi imate tako posebnega povedati?“
”Vi veste, gospod, da sem vam vestno služil ves čas, odkar sem prišel k vam, da sem se brigal za vaš dobiček tako skrbno, kakor bi šlo za mojo srečo, da sem vam bil glavna podpora pri vsakem podjetju -.“
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani