Kakor bi metal kamenje v ribnik in hotel vzbuditi valove na njem: niti slišal nisem svojih besed. V srcu sem ostal čisto miren in se čudil svojemu srditemu glasu, ki je vznemiril mojega soseda, -- plešastega penzionista, da se je splazil po prstih do mojih vrat in poslušal pri ključavnici.
Ta zoprni, dolgočasni čut prisiljene simpatije in prenasičenja me je prepojil vsega, kakor bi se mi primešale v kri in meso težke, svinčene kapljice.