Videl sem, da se je to nji sami prav tako smešno zdelo, kakor meni; ali izvestno je pričakovala kaj takega, zakaj na njenem obrazu se ni prikazal najmanjši sled začudenja ... Skrajno bedasto pa se mi je zdelo, da sem govoril čisto po šabloni: o sanjavih pomladnih nočéh, o tihih alejah, o šepetajočem drevju in umirajočem mesečnem svitu, o slavčevi pesmi in o -- vijolicah. Vse besede pa je spremljal, kakor v taktu, grbasti starec s svojim ”“.