Obraz je bil prav tako bled in truden, kakor na cesti; oči so strmele v meleno in brezbrižno, brez vsakega izraza; ustna so bila na levi strani še globokeje zategnjena, mogočni črni lasjé pa so se valili na čelo, kakor bi se hoteli vsak hip zgrniti čez lica in čez goli, beli vrat.
Čutil sem do nje tisto skrito antipatijo, kakor do človeka, ki me nadleguje neprestano s svojim bedastim blebetanjem in katerega si vkljub temu ne upam pognati po stopnicah. Čemu me je priklenila nase tako tesno, da se je ne morem rešti, da ji ne morem ubežati?