Verzi so se mu trkljali iz ust, kakor bi valil biljardne krogle po valovitem, lesenem podu. Vsi so nagnili glave in vdano poslušali, četudi se je zdaj pa zdaj kak obraz skremžil od silne muke; samo na tihem je kdo semtertja zašepetal par besedic o čisto tuji, neumni stvari ... Sedel sem pri oknu, pol zavit v težko, do tal segajočo gardino.