Poleg sebe je imel mladega, črnolasega študenta z zeló površnim in brezbarvnim obrazom, na katerem bi vzbujal pozornost samo nos; -- držal se je namreč takó nerodno in v zadregi, kakor bi ne spadal tja. Študent se je tiščal z dlanmí na senca, vrtil oči in vzdihoval: ”Jejzes, Jejzes, Jejzes!“
Čemu je vzdihoval, tega bi gotovo niti sam ne vedel povedati ...