Grešil je, storil je hudodelstvo, nizkotno in zahrbtno, táko vsakdanje hudodelstvo namreč, da je na skrivoma zabodel in umoril človeka z buciko, namesto da bi ga bil v poštenem boju mahnil z mečem. Nato ne gre k spovedniku, ne k sodniku, ne posuje si temena s pepelom, ne obleče meniške halje, temveč séde v miru božjem ter napiše novelo. Po svetu hodi, pljuje poštenim ljudem strup na srce ter pravi, da ”išče snovi“.