Roka mi je bila potna in težka, duša mrtva. Že takrat nisem poznal več ne veselega fantovskega potrpljenja, ne tihe moške vdanosti; skrb je grizla z rumenimi zobmi, brez nehanja in brez usmiljenja. In življenje mi je bilo kakor to sonce zunaj, zavito v prah in v črni dim trpljenja.