Vzduh, ta težki, mirni, je poln bolezni, poln žalosti, grenke nezadovoljnosti, nizkotnega, na srce bijočega sovraštva do vsega in vseh. Zunaj je sonce, tisto strašno sonce, ki se nikoli ne smeje, zato ker ne vidi zelenih, ne veselih obrazov, ne čuje žvrgolenja, ne petja otrok.