Svoje dni smo prisegali po dunajskih kavarnah na zastavo skrajnega realizma. Spominjam se, kako smo rušili in stavili z največjo lahkoto vse mogoče estetične teorije. Prepričani smo bili, da smo prišli do skrajnega konca, -- na jasni vrhunec lepoznanstvenih razmišljavanj -- do trdne točke, odkoder je nepotreben in brezmiseln vsak napredek.