nova beseda
iz Slovenije
Ivan Cankar: Božične zgodbe, poved v sobesedilu:
Namesto da bi človek zagrnil svojo krivdo z dolgo suknjo, jo šele naširoko razgali. Doživel sem tole nevarno farso: Neki odbor se je bil namenil, da obdari za delavske otroke z obleko in čevlji, pa ni povabil na slavnostno razdelitev samo otrok, temveč tudi očete, delavce; bil sem v dvorani in čutil sem, kako mi je bušila kri v lica, ko so se prikazali očetje in otroci; ozrl sem se na debelega gospoda, ki je stal tam v dolgi črni suknji, z rdečo rozeto na prsih, ter sprejemal beraške goste; toda gospod je bil najbrž slep, zakaj svetlo se mu je smehljal ves obraz; strahoma sem se ozrl tudi na debelo damo, ki je šumela v in ki je bila pripeljala s seboj svoja otroka, da bi se učila usmiljenosti; stala sta tam, fant in dekletce, oba zlatolasa, oblečena v rdeče suknjice z belim kožuhom, in sta gledala osupla na jetično drhal, ki se je prikazala med durmi; ozrl sem se na damo, ampak tudi ona je bila najbrž slepa. Vsi so bili slepi, kolikor jih je bilo debelih in spodobnih; jasno so
razločevale samo tiste velike, jetične, udrte oči ...
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani