Snežilo je ves dan; ura je bila enaka uri; za najkrajši hip se ni nebo zjasnilo, zableščalo v lepšem, veselejšem svitu. In ta tiha, polmrtva enakomernost je legla polagoma tudi na obraze; iz oči je gledala zaspana, mlačnost in kretnje so postajale pod njenim uspavajočim vplivom okorne in utrujene.
Šipe na oknu so bile pokrite z drobnimi kapljicami; zdaj pa zdaj se je katera odločila od soséd in zdrknila počasi na okvir, kjer se je razširila in razblinila ter se spojila z drugimi v tenek curek, ki se je plazil v ostrih ovinkih po vlažni steni navzdol.