Krog tenkega telesa se mu je vila in gubala ohlapna črna obleka, čez ramo je položil ogrinjač, v roki pa je držal dežnik in majhen kovčeg.
”Zdrava hodita ... in ... in, -- no, torej daj mi še enkrat rokó;; zdaj se tako več ne vidimo; zdaj bom sam ...“ ”Ali, kaj pa govorite, očka?“ pohitela je ugovarjati njegova hči: ”Saj vam je boljše; zató ravno odhajava.