nova beseda
iz Slovenije
Ivan Cankar: Bobi, poved v sobesedilu:
Jaz vem, da bi spomin ne bil tako grenak, da je takrat deževalo od sivega neba in da se je prelivalo blato po dolini ... Sladak, ves blagodišeč veter je bil, praznikov predvečer; s - mu je bilo namreč ime - sva hodila do poznega mraka po dolini, še ko je odzvonilo angelsko češčenje; nebo se mi je zdelo tako visoko kakor nikoli in čisto je bilo, da so se komaj zvezde razločile; s hriba so grmeli možnarji, mlaji so bili že postavljeni, fantje so stali v gručah in prepevali. Šele pod nočjo, ko so bila okna že svetla in zagrnjena, sem se vračal truden domov.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani