nova beseda
iz Slovenije
Ivan Cankar: Brličkov Miha in Tičkov Grega/Črtice 1915-1918, poved v sobesedilu:
Njegova, testena lica, njegove svetlosinje oči, zroče iz davnin, pobeljene, hladne stene, tišina, ki je bila v izbi, vse se je z enako praznim, brezbesednim smehljajem smehljalo bogastvu, ljudem, življenju in svetu.
Kajti vse to, svet in njegovo prečudno početje, ljudjé in njih zbegano nehanje, njih bogastvo in njih uboštvo, njih sreča in njih bridkost, njih ljubezen in njih sovraštvo in vse njih življenje od rojstva do smrti in od rodú do rodú mu je bilo tuje do kraja. Vse to je bilo nekaj, kar je bilo daleč izven njega, se prav nič ni dotikavalo ne njegovega telesa, ne njegovih misli, ne preteklosti in ne prihodnosti.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani