nova beseda
iz Slovenije
Ivan Cankar: Brez doma (2), poved v sobesedilu:
Petnajst let ji je bilo, zdaj ji bo pač že dvajset let; zmerom še je tak otroški njen rjavi obraz, še zmerom so tak vesele in nedolžne njene temne oči; narahlo je upognjena glava, na ustnicah tih smehljaj; kakor roža je sredi polja, kakor, zakaj pisano rdeča je njena ruta in žito je tako visoko in je tako majhna, da sega komaj z glavo čez klasje ... Gre, gre in vzklikne nenadoma vsa osupla in prestrašena: ”Kaj ti si,, ali tvoj duh?“ In otroška se pokriža.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani