nova beseda
iz Slovenije
Ivan Cankar: Brez doma (2), poved v sobesedilu:
Tiho, kakor speč otrok, sope ravan; v sončni megli, na obzorju, nizki sinji holmi ... Preko ravni se beli pot, po poti gre. Petnajst let ji je bilo, zdaj ji bo pač že dvajset let; zmerom še je tak otroški njen rjavi obraz, še zmerom so tak vesele in nedolžne njene temne oči; narahlo je upognjena glava, na ustnicah tih smehljaj; kakor roža je sredi polja, kakor, zakaj pisano rdeča je njena ruta in žito je tako visoko in je tako majhna, da sega komaj z glavo čez klasje ...
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani