Govoril je in nekaj neizmerno lepega je vstajalo pred njim. Obrazi, ki je bila na njih vsa rosna, ljubezniva lepota njegove mladosti... zelene pokrajine, zlata polja, valujoča v toplem vetru... bele cerkve na... in iz stolpov velikonočne pesmi... in vitko dekletce z rdečimi lici in velikimi očmi... in prva otroška ljubezen... Vse je še tam kakor je bilo; tisto sonce, ki je takrat veselo sijalo nji in njemu in vsi lepi božji zemlji, stoji še zmeromna nebu in beli oblački leté in pod njimi bežé preko travnikov sence kakor sanje...