Poleti je bilo, ob tistem času, ko so bežali ljudjé iz mesta kakor iz goreče Sodome. Po zaprašenih mestnih vrtovih - v žarkem soncu, v sivem dimu venečih, umirajočih -, po gostilniških dvoriščih, zatohlih, z oluščenim, golim zidovjem obzidanih, v vročo senco na trotoarju pred praznimi kavarnami smo se skrivali mi, ki ni bil za nas ustvaril Bog zelenih pokrajin tam zunaj.