nova beseda
iz Slovenije
Ivan Cankar: Albert, poved v sobesedilu:
Tu hité goloroke, životne, rdeče krščenice s košaricami s trga, tam stopa zamišljen star penzionist z obnošenim frakom in bliščečimi naočniki; mimo ogla jo je zavil visok, širokopleč gorenjski kmet s pipo v ustih in z rokami v hlačnih žepih; za njim pa hiti z drobnimi koraki njegova okrogla ženica, vsa natovorjena z najrazličnejšim mestnim blagom; suh v irhastih hlačah in s sivim, šilastim obrazom hodi po trgu sem ter tja, ne zmené se za množino okroglih in koščenih komolcev, ki ga sujejo in zbadajo od vseh strani.
Hodil sem kolikor mogoče oprezno, ker me že dolgo časa ni bilo v mestu in sem se skoro popolnoma odvadil tega trušča in prerivanja; zato sem se vsak trenotek bal, da se zaletim v kogarkoli. Ali ravno sem se bil mimogredé ozrl v neko izložbo, kjer se je prodajalo ”pristno brnsko sukno“, ko se zadenem z desnico neke škatle.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani