Moje oči gledajo neslano, brezbarvno, uprav golobjenaivno; pričakovalo bi se, da vsak čas zvodené in se razblinijo od samega ginjenja; zaljubljena, v zadregi smehljajoča negotovost je razlita po mojem obrazu; moj glas je zlezel čez noč za dve oktavi kvišku in tam med najvišjiminotami išče šuštečih besed, polnih mesečine in solzne poezije ... Skratka, vsa moja zunanjost je podobna najslajšim Höltyjevim verzom.
Zavedal sem se prav dobro svoje smešnosti, jasno in razločno sem čital uničujočo kritiko v očéh, a kadar sem se hotel otresti svojega bledega trubadurstva, postalo mi je tesno, prišel sem v zadrego, in spodnja ustnica mi je zlezla navzdol.