Zašel sem bil nekoč v nizko, zakotno gostilno, -- v eno izmed tistih tihih gostiln, ki stojé ob poti leno in zaspano, podobne starim ženicam v zelenopikasti obleki in z rožnim vencem v roki. Nikomur ne pride na misel, da bi se ozrl nanje, nobenega glasú ni čuti izza tesno zagrnjenih oken; samo časih, pozno na večer, zašumi nenavadno življenje v prostrani, slabo razsvetljeni sobi; zdi se, da so vstali duhovi iz davno minulih časov, da pojó pozabljene pesmi in pijó iz lončenih.
Krčmarica je bla rdeča, debela ženska; govorila je z ubitim, hreščečim glasom, ki se je razlegal po teh prostorihnekako nespodobno.