je povabila tistega hrupnega poeta, a jaz nisem govoril ž njim ves večer niti besedice; tudi ni bilo treba; bučal je neprestano sam ter pas obsipal z najčudovitejšimi anekdotami. Ob slovesu je pogladil po licu, a meni je stisnil roko, da so me zaboleli vsi prsti; nakremžil sem ustna, ona pa se je nasmejala, vzela svetilko in posvetila gostu do vrat ... ”Notar iz Koritovja išče koncipienta.“