je bilo tako čudno pri srcu, tako motno v glavi, kakor da se je bil ves svet nenadoma spremenil ... in ona, slabotna in plaha, je stala v njem, čisto novem in nerazumljivem, vsa polna strahu in nezaupljivosti. Tam je bila kapelica, je bila lurška Mati božja v oltarju, tam sta bili veliki svetnici in, je bil tam, ki je krstil Kristusa v, tudi srebrno razpelo je viselo v kotu ... in vse je bilo kakor brez glorije, mrtvo ... tolažbe je bilo srce željno in ni mu bila dodeljena ... Ko je prišel po litanijah gospod, je začel govoriti sam, kakor da je bil šele pravkar sredi besede prekinil razgovor.