Zgodilo pa se je kakor prej in še pred vsakdanjim kruhom so drugam zaokrenile njene splašene misli ... Jokala je po svojem očetu in je šla v Ljubljano, da bi naročila križ od črnega kamna. Da bi zadobila tolažbe in mirú, je stopila v frančiškansko cerkev; in komaj je prestopila prag, komaj je pomočila prst v blagoslovljeno vodo, jebilo njeno srce nenadoma prosto vse žalosti in vsega greha; pod tistim silnim črnim obokom, v tistem tihem mraku, ki sanja o večnosti, je napolnila njeno dušo zaupanja polna, blaga radost.