”Čemu bi hodil zdaj?“ se je čudil študent. ”Lep je tukaj, lepa samota ... sediva malo tja pod kozolec in se kaj pomeniva ... glej, kako lepo je to nebo, kakor da bi angeli gledali na zemljo!“
Sedla sta pod kozolec, pa ni bila vesela in na jok ji je bilo, sama ni vedela zakaj.