Pokrižala se je, začela je moliti očenaš, toda že zgodaj pred vsakdanjim kruhom so zaokrenile vznemirjene misli drugam in še ustnice se niso več premikale.
V čudno daljavo, v polpozabljeno, so zaokrenile misli. Bala se je tistih časov, predaleč so bili od kapelice, bandirjevin razpela, duh greha in poželenja je plaval nad njimi ... čudosvetlo sonce je plavalo nad njimi, da se je človeku topilo srce v sladkosti in strahu.